Bi se nekoč lahko zgodilo, da lutka postane popolnoma samostojna?

V okviru spremljevalnega programa 9. Bienala lutkovnih ustvarjalcev sta se v mariborskem GT22 sočasno odvijali dve razstavi, vsaka na svoji strani časovnice, na kateri je točko nič označeval tokratnji bienale. Levo na tem časovnem traku se je s preteklostjo ali natančneje z zgodovino Bienala lutkovnih ustvarjalcev ukvarjala razstava, naslovljena Zemljevidi ULU (Produkcija: GT22, Fundacija Sonda / Kuratorji in prostorska postavitev: sonda21, Nika Bezeljak, Andrej Firm), ki je na dokumentarističen in bolj ali manj objektiven način podala pregled raznoraznih podatkov prejšnjih bienalov. V prvem prostoru so bila predstavljena poročila vseh selektorjev ter članov strokovnih žirij, v katerih so bile poudarjene tiste fraze, ki so po mnenju snovalcev ubesedile ključne značilnosti izbranih in nagrajenih uprizoritev. Drugi del razstave se je zanašal na privlačno in učinkovito moč upodobitve statističnih podatkov v obliki razpredelnic ter predvsem tortnih grafov, ki so (sicer morda na malo pristranski način – bienalov je do sedaj bilo le osem) prikazali nekatere ‘trende’ v nagrajevanju in organizaciji tega, za slovensko lutkarstvo pomembnega dogodka.

Ob pregledu vseh teh podatkov lahko opazimo, da se med selektorji, žiranti, organizatorji in nagrajenimi velikokrat pojavljajo ena in ista imena, kar odpira vprašanje, ali je slovenska lutkarska scena res tako majhna ali pa je (po mnenju žirij) produkcija boljša takrat, ko je več sredstev. Producenta Grand Prixa sta namreč največkrat Lutkovno gledališče Ljubljana in Lutkovno gledališče Maribor, čeprav je prijavljenih in v tekmovalni izbor izbranih včasih tudi po dvakrat več uprizoritev nevladnih/neinstitucionalnih oblik produkcije. Kljub temu, da se je število prijavljenih predstav od leta 2011 znižalo, pa lahko na drugi strani opazimo fenomen podeljevanja vedno večjega števila nagrad. Na eni strani lahko na to gledamo pozitivno, saj se s tem spodbuja in prizna tudi ustvarjalce, ki so morda ustvarili nekaj izjemnega, kar pa ni ustrezalo nobeni od klasičnih kategorij, pa njihovo delo zato ni nič manj vredno. Po drugi strani pa bi lahko to doumeli tudi kot željo, da zaradi majhnosti in kolegialnosti atmosfere nihče ne izostane od podeljevanja, tudi če njegova predstava ni dosegla nivoja ostalih, temveč se tudi pri njemu najde nekaj, kar je bilo dobrega.

Poleg teh zanimivih statističnih razkritij je vredno opozoriti tudi na subjektivnost vsakega selektorja ter občasno drznost žirije. Vsak bienale je namreč odsev selektorjevih želja ter dojemanja lutk, kar pa zaradi ogromne raznolikosti le-teh (od celovitosti in konsistentnosti pa do vloge lutke kot močnega izraznega sredstva) postavlja vprašanje, če bienale dejansko lahko reprezentira stanje lutkarstva v obdobju zadnjih dveh let. Že leta 2007 se je na primer žirija odločila, da si po njihovem mnenju nihče ne zasluži Grand Prixa in nagrade za režijo, podobna vprašanja pa so se pojavljala tudi med letošnjim dogodkom.

Vsa ta vprašanja in problematike odpirajo polje dialoga o prihodnosti, ki pa se mu lahko priključita tudi Zoran Srdić Janežič in Otto Urpelainen s svojim robotskim konjem, ki je bil predstavljen pod naslovom Konjska moč: Poetika gibanja. Če smo se na tokratnem bienalu veliko ukvarjali z vlogo in pripovedno močjo lutke ter opazni prezenci igralca kot razlagalca, pa robotski konj preizprašuje neko popolnoma novo dimenzijo lutk. Že zdaj lahko v lutkovnih predstavah opažamo pojavljanje tehnologije in modernih pristopov, kot je npr. stop motion animacija, projicirana na tablo, ki za izvedbo ne rabi pomoči animatorja. Bi se torej nekoč lahko zgodilo, da lutka postane popolnoma samostojna? Morda to ugotovimo na enem izmed prihodnjih bienalov.

Maša Radi


 

Vir fotografije: gt22.si

Več o dogodkih: http://gt22.si/lutkovni-bienale-v-gt22/