Oder prenese vse

Na odru se znajde oder in pred njim spremljevalni ‘orkester’, glavna zvezda večera pa je naš voditelj ali samooklicani najboljši igralec, kar ga je svet videl. Vse od pozlačenega okvirja do klasične postavitve notranje scene spominja na podobe raznoraznih nacionalnih gledališč s pridihom tistih potujočih. V prihodnji uri in pol bomo priča nizu dobro poznanih poučnih zgodb, ki svojo vzgojno vrednost iščejo v vzbujanju strahu. Zavesa se razgrne. In nato se zgodi kaos. Če bi pri predstavi Peter Kušter v produkciji SNG Nova Gorica poskušali sporočilo iskati v zgodbah, ki se odvijajo na sceni fiktivnega odra, bi težko segli preko več kot očitnih naukov, ki jih v kombinaciji lutk in igralcev odigra ‘maestrova’ igralska skupina. V njihovi uprizoritvi razen unikatnih scenografskih rešitev ne najdemo nikakršnih sodobnih pristopov k režiji, a vendar so, zaradi govorjenja z izredno visokim in piskajočim glasom ter pesmi, ki zaključijo vsak prizor ter neposredno podajo nauk, ključni del razumevanja Petra Kuštra kot celote.

Poleg teh kratkih skic/etud/ se namreč odvije ogromno kratkih ‘incidentov’, ki nam pričajo, da v tem izjemnem spektaklu najboljšega igralca stvari morda niso povsem premišljene. Nekdo pade po stopnicah, glasbeniki v nekem trenutku kot inštrumente uporabljaje plastične kokoši, igralski zasedbi je treba ukazati, naj se smeji … Izbira Petra Kuštra kot zaključne predstave 9. bienala lutkovnih ustvarjalcev ne bi mogla biti bolj primerna; po uspehu predstave Medved in mali, ki je prejela nagrado za najboljšo predstavo, prikaže, da se režiserka Ivana Djilas dobro znajde tako na odrih za mlajše kot tudi za starejše. Predvsem pa dokaže, da, ob dobri ter natančno premišljeni postavitvi in izvedbi vsakega detajla, oder prenese vse.

Čeprav je uprizoritev prenapolnjena, preglasna in predolga, je ta lepo zaokrožena celota popolnoma jasna in razumljiva ter ponuja celo dva nivoja razumevanja. Poleg tistega najbolj očitnega, ki ga razpirajo morbidne pripovedi, jo lahko razumemo tudi kot refleksijo na trenutno stanje in značilnosti gledališča pri nas. Z negiranjem večine današnjih priljubljenih konceptov, kot so minimalistična in simbolična scenografija, ne preveč mimetična igra, razdrobljanje ter mešanje delov besedila, dokaže, da je lahko dandanes gledališče dobro tudi, ko v njem najdemo močan pridih klasičnosti. Ni namreč pomebno le, kaj je vidno navzven, ampak tudi tisto, kar je notri.

Maša Radi


 

FOTO: Peter Uhan (www.sng-ng.si)

Več o predstavi: http://www.lg-mb.si/gostujoce-predstave/peter-kuster/